MOJ PRVI AVTO – FIAT TOPOLINO 500c
Fiat topolino 500 c je bil moj prvi avto, ki sem ga leta 1967 kupil pri 17-ih letih kot vajenec elektromehanske stroke Želel sem se spoznati z previjanjem elektromotorjev predvsem z kolektorskimi, agregati, komutatorji, frekvenčnimi pretvorniki in drugimi.
Leta 1970 v časopisu preberem reportažo iz neke tuje revije z naslovom “avto s pogonom na elektriko:” in sliko športnega avtomobila.
Reportažo sem prebral tolikokrat, da sem jo znal že na pamet, ampak tako malo tehničnih podatkov. Kje dobiti več informacij, kako cela reč deluje? Seveda sem si takoj zamisli svoj način elektro pogona, pa če se peljem samo nekaj kilometrov s štartnimi akumulatorji.
“Japonski znanstveniki preiskušajo z vodikom poganjati avtomobil”, je bil članek, ki me je pripravi do tega, da s prijateljem izdelava napravo za elektrolizo vode. Vodik z elektrode zbirava in ga dovajava skozi vodni filter in v zračni dovod topolinovega vplinjača, kisik pa spuščava v ozračje. Takrat nisva vedela, da bi lahko uporabila skupni produkt elektrolize.
“Štartaj”! rečem prijatelju, jaz pa še globlje porinem cev v vplinjač. Nič se ne zgodi. Pa nakopičiva večjo količino vodika in ponoviva.
“Štartaj ponovno!” Spet nič. Akumulatorju že zmanjkuje moči, takrat pa močan sunek motorja, močan pok in velik ogenj iz vplinača direktno v moj obraz. Trepalnice in četrtino las mi je odžgalo, koža na obrazu je postala črno-rdeča ,peklo me je še za vzdržat, tako da nisem šel k zdravniku, so me pa naslednje dni ljudje spraševali, kaj se mi je zgodilo, pa k sreči nisem nobenemu povedal ,tako da me nihče tudi ne more spomniti na dogodek. O ja, prijatelj me pa mi večkrat reče, da imam nekam dolge lase in da lahko ponoviva poiskus..
Vodik – ne, s tem se pa ne bom več igral, sem se takrat odločil. Sedaj pa imam spet vgrajeni dve posodi za elektrolizo vode v bencinskem avtomobilu, iz ene dovajam produkt elektrolize direktno v sesalni del vplinjača, druga pa s plinom bogati zračni vlek motorja. Na porabi bencina se občutno pozna. Motor je bolj živ, izpuh pa skoraj brez vonja.
Leroy Somer, Brown Bovery, Svetlost Rijeka, Rade Končar, motorji ki bi še kar ustrezali za elektro pogon mojega Topolina Imel pa je vsak kakšno slabost, kot je voltaža, velikost motorja, pritrditev, največja pa teža. Odločim se da iz treh naredim enega s primerno voltažo in težo.
Ohišje je bilo pri skoraj vseh debelo 1 do 2 cm, tako da je bila že teža ohišja večja kot bi lahko imel težo cel motor. Kotve (železo polov statorja) je bilo pri vseh previsoko zaradi velikih obodov motorjev.. Motor od pralnega stroja oziroma ohišje je bil najprimernejši za uporabo. Dva zaporedno zvarjena ohišja pralnega stroja z debelino 3.5 mm brez statorskega navitja in železa imata idealno dolžino in presek. Glede na debelino izbranega rotorja odreskam vse kotve na dimenzijo, jim dodam navitje in pritrdim skozi ohišje.V nova aluminjasta pokrova motorja naredim ležišče za ležaja, pritrdim nosilce krtač in priključne sponke. V privatnem podjetju elektromehanika Krumpačnik Zlatko na gospodsvetski ulici kjer sem bil zaposlen smo izdelali za svoje potrebe elektro varilni aparat. Njegova pločevina je bila od starega elektromagnetnega pobiralca odpadnega železa na Jesenicah. Bil je previt za različne napetosti. Preko usmirnika sem dobil idealne napetosti in s tem tudi tokove za testiranje motorja kot tudi za polnjenje petih akumulatorjev katere naj bi v prihodnosti nabavil. Moč motorja sem testiral z lesenimi škarjami in referenčnim motorjem. Motor je imel 32 kg in napetosti 60V do 100 V. Če bi ga imel še danes bi ga gotovo vgradil kod poskusni pred tem novejšim tovarniškim, ki mi trenutno poganja FiatCinquecento.
V osemdesetih letih me navduši Tomosovo kolo s pomožnim motorjem, tisti ki je imel zobati klinasti jermen za prenos od motorja do verige in naprej na kolo. Previt topolinov zaganjač z vgrajeno majhno jermenico sem pritrdil pod sedež, za njim pa nov 12V akumulator . Za regulacijo vrtenja sem na balanco pritrdil izredno debel in dolg upor, ki mi ga je dal mojster Maks Gregorin ,ki je imel delavnico za popravilo avtoelektrike prav tako na gosposvetski ulici v ljubljani. Po tem uporu sem med vožnjo spreminjal dotik po uporovni žici. Že z dotikom na največjo upornost mi je pobegnil in pristal nekaj metrov naprej, tako da sem se močno oprijet krmila, podal na prvo vožnjo od doma proti Šmartnu pri Litiji. Večerilo se je, pa še k nevihti se je pripravljalo, vendar je bila želja po poskusu vožnje prevelika, da bi jo prestavil na naslednji dan. Kot raketa sem švignil in stalno ponavljal: “To je neverjetno, to je neverjetno” tako je to vleklo.. Pri gasilskem domu obrnem in se vrnem v km dolg ,močan klanec, Dež se je ulil kod iz škafa, hitrost v klanec pa je bila enaka kot po ravnini. Šele ob prihodu domov sem občutil, da je akumulator opešal. Čez noč sem ga napolnil za naslednjo vožnjo in z enim polnjenjem sem vsakokrat prevozil cca 4km..
Revija SAM je objavila članek o Fiatu 750, kateremu je beograjski intuziast na zadji kolesi pritrdil motorja firme Rade Končar, vsakega z močjo po 1.7Kw, ki so bili izdelani namensko za transpotne vozičke, viličarje in drugo. Za te motorje se je tudi v Sloveniji močno povečalo zanimanje po odpadih, kakor v delavnicah, ki so takšne motorje popravljali. V podjetje kjer sem bil zaposlen so prihajali ljudje iz vseh republik takratne Jugoslavije, celo več hkrati, z namenom odkupiti še uporaben rabljen elektro motor.
Na motor ki sem ga izdelal da bi predelal fiat topolino na akumulatorski pogon se je nabralo že veliko prahu.Dela v službi in doma je bilo preveč ,da bi zamisel izvedel do konca.In ko sem trem vojvodincem ,ki so sicer iskali motor R.Končar 1.7kw pokazal moj motor in idejo za povezavo z menjalnikom so hoteli motor takoj odkupiti,čeprav sem ceno za motor postavil precej visoko v upanju ,da ga za takšno pa le ne bodo kupili.Moja negotovost prodati ali ne jih je vspodbudila k temu,da so mi ponudili še veliko več in motor odpeljali v vojvodino kjer so od neke agro firme pridobili akumulatorje in vse skupaj vgradili v stoenko.Do leta1990 sem imel stik z enim od njih. ;Puno vuče, mi je vedno dejal,in da se vozijo po poljskih poteh in so sploh nekaj posebnega kamorkoli se pripeljejo. Ko sem to pripovedoval znancu ing. elektrotehnike je dejal :pa ti si prvi ki si izvozil slovenski elektromotor za elektro pogon avtomobila:.Takrat v drugo republiko.Od takrat naprej, ko so motor odpeljali so me tudi vedno vabili, da jih obiščem, in preiskusim elektro101-ko in če lahko priskrbim še kakšen motor.Pa kot sem napisal že na začetku,časa za takšne stvari
je bilo mnogo,mnogo premalo.
Predelava Fiat Cinquecento v letu 2009